Meje in vprašanja zaupnosti

Nacionalna zakonodaja v Litvi

• Zakon o nadzoru nad mamili in psihotropnimi snovmi Republike Litve z dne 8. januarja 1998, št. VIII-602;
• Zakon Republike Litve o vlaknasti konoplji z dne 23. maja 2013, št. XII-336;
• Zakon o odobritvi in začetku veljavnosti kazenskega zakonika Republike Litve z dne 26. septembra 2000, št. VIII-1968;
• Zakon o postopku za odobritev, začetek veljavnosti in izvajanje Zakonika o upravnih prekrških Republike Litve z dne 25. junija 2015, št. XII-1869;
• Zakon o zdravstvenem sistemu Republike Litve z dne 19. julija 1994, št. I-552;
• Zakon o temeljih nacionalne varnosti Republike Litve z dne 19. decembra 1996, št. VIII-49;
• Zakon o nadzoru predhodnih sestavin narkotičnih drog in psihotropnih snovi Republike Litve z dne 1. junija 1999, št. VIII-1207;
• Zakon Republike Litve o kemičnih snoveh in kemičnih mešanicah z dne 18. aprila 2000, št. VIII-1641;
• Resolucija Seimasa Republike Litve št. 1K z dne 22. oktobra 2009 o kontinuiteti politike nadzora nad drogami;
• Resolucija Republike Litve št. 1630 z dne 28. decembra 1995 o odobritvi Pravil za izdajo dovoljenj za dejavnosti, povezane z zdravili, ki vsebujejo snovi iz Seznama I ter narkotične in psihotropne snovi iz Seznamov II in III, ter Pravil za izdajo posebnih dovoljenj za uporabo narkotičnih in psihotropnih snovi iz Seznamov I, II in/ali III v znanstvenih raziskavah;
• Resolucija Vlade Republike Litve št. 992 z dne 1. decembra 2021 o izvajanju Zakona o vlaknati konoplji Republike Litve in odobritvi Poslovnika za proizvodnjo vlaknatih izdelkov iz konoplje;
• Resolucija Vlade Republike Litve z dne 2. aprila 2002 št. 437 o odobritvi opisa postopka za organizacijo identifikacije otrok, ki uživajo narkotične droge, psihotropne snovi in druge psihoaktivne snovi;
• Resolucija Sveta ministrov Republike Litve z dne 30. maja 2005 št. 591 o odobritvi opisa postopka za spremljanje uporabe narkotičnih in psihotropnih snovi, njenih posledic, prometa z narkotičnimi in psihotropnimi snovmi ter njihovimi predhodnimi sestavinami (predhodniki);
• Resolucija Vlade Republike Litve št. 221 z dne 9. marca 2006 o odobritvi pravil za izdajanje dovoljenj, lokalno registracijo, izdajanje uvoznih in izvoznih dovoljenj ter pravil za nadzor in kontrolo dejavnosti, povezanih s predhodnimi sestavinami narkotičnih in psihotropnih snovi (predhodniki narkotičnih in psihotropnih snovi);
• Resolucija Vlade Republike Litve št. 1219 z dne 25. avgusta 2010 o odobritvi opisa postopka za uničenje narkotičnih drog in psihotropnih snovi ter njihovih predhodnikov v nezakonitem prometu;
• Resolucija Vlade Republike Litve št. 245 z dne 23. februarja 2011 o odobritvi strukture uprave Oddelka za nadzor drog, tobaka in alkohola;
• Resolucija Vlade Republike Litve št. 452 z dne 20. aprila 2011 o ustanovitvi kolegija Oddelka za nadzor drog, tobaka in alkohola ter določitvi njegovih pristojnosti;
• Odredba ministra za zdravje Republike Litve št. 5 z dne 6. januarja 2000 o odobritvi seznamov narkotičnih drog in psihotropnih snovi;
• Odredba ministra za zdravje Republike Litve št. 705 z dne 23. decembra 1997 o odobritvi Pravilnika o posedovanju in evidentiranju narkotičnih in psihotropnih snovi v ustanovah, ki izvajajo državni nadzor, ter opisu postopka za posedovanje in evidentiranje obtoka narkotičnih in psihotropnih snovi, ki se uporabljajo v raziskavah, in postopka za poročanje;
• Odredba ministra za zdravje Republike Litve in ministra za izobraževanje in znanost Republike Litve o odobritvi opisa postopka za izvajanje programa zgodnje intervencije z dne 18. januarja 2018. št. V-60/V-39;
• Odredba ministra za zdravje Republike Litve št. V-239 z dne 23. aprila 2003 o smernicah za določanje majhnih, velikih in zelo velikih količin narkotičnih drog in psihotropnih snovi;
• Odredba ministra za zdravje Republike Litve z dne 5. julija 2006 št. V-584 o odobritvi opisa postopka za zagotavljanje nizkopražnih storitev;
• Odredba ministra za zdravje Republike Litve št. V-636 z dne 1. avgusta 2007 o odobritvi opisa postopka za spremljanje oseb, ki se obrnejo na osebne zdravstvene ustanove zaradi duševnih in vedenjskih motenj zaradi uporabe narkotičnih drog in psihotropnih snovi;
• Odredba ministra za socialno varnost in delo Republike Litve št. A1-566 z dne 11. decembra 2012 o spremembi Odredbe ministra za socialno varnost in delo Republike Litve št. A1-46 z dne 20. februarja 2007 o odobritvi opisa norm socialnega skrbništva;
• Odredba ministra za zdravje Republike Litve št. V-1429 z dne 29. decembra 2014 o odobritvi popisa zahtev za prostore, kjer se med proizvodnjo, veleprodajo ali maloprodajo skladiščijo snovi, navedene v Prilogi II ali III nadzorovanih narkotičnih drog in psihotropnih snovi;
• Odredba direktorja Oddelka za nadzor drog, tobaka in alkohola o odobritvi opisa postopka svetovanja osebam na Oddelku za nadzor drog, tobaka in alkohola z dne 28. septembra 2023. Št. T1-82;
• Odredba direktorja Oddelka za nadzor drog, tobaka in alkohola št. T1-111 z dne 28. septembra 2022 o Odredbi Sveta št. T1-141 iz leta 2020 o spremembi Odredbe Sveta št. T1-141 iz leta 2020 o odobritvi seznama snovi, ki niso vključene na uradni seznam;
• Odredba direktorja Oddelka za nadzor drog, tobaka in alkohola št. T1-68 z dne 3. maja 2011 o odobritvi smernic za določanje visokih in zelo visokih količin predhodnih sestavin narkotičnih drog in psihotropnih snovi kategorije;
• Odredba direktorja Oddelka za nadzor drog, tobaka in alkohola št. T1-90 z dne 10. maja 2011 o ustanovitvi Medresorske komisije za oceno trga novih psihoaktivnih drog in odobritvi njenih delovnih pravil;
• Odredba direktorja Oddelka za nadzor drog, tobaka in alkohola št. T1-358 z dne 28. decembra 2011 o odobritvi opisa pogojev za shranjevanje in skladiščenje predhodnih sestavin narkotičnih drog in psihotropnih snovi;
• Odredba direktorja Oddelka za nadzor drog, tobaka in alkohola št. T1-163 z dne 17. decembra 2018 o odobritvi pravil za izvajanje inšpekcijskih pregledov dejavnosti gospodarskih subjektov v zvezi s predhodnimi sestavinami mamil in psihotropnih snovi ter pravnih oseb, ki izvajajo dejavnosti v zvezi s snovmi, navedenimi v Prilogi IV Seznama mamil in psihotropnih snovi;
• Odredba direktorja Oddelka za nadzor drog, tobaka in alkohola št. T1-119 z dne 1. aprila 2016 o odobritvi obrazca za predložitev podatkov o predhodnih sestavinah narkotičnih in psihotropnih snovi ter snovi, ki niso vključene v uradni seznam, in o uporabi teh snovi v industrijskih, poklicnih ali drugih gospodarskih dejavnostih fizičnih in pravnih oseb v Republiki Litvi;
• Odredba direktorja Oddelka za nadzor drog, tobaka in alkohola št. T1-350 z dne 7. novembra 2016 o odobritvi opisa za predložitev seznama vseh sestavin, ki se uporabljajo pri proizvodnji prekajenih zeliščnih izdelkov, in njihovih količin, ki se dajejo na trg v Republiki Litvi;
• Odredba direktorja Oddelka za nadzor drog, tobaka in alkohola št. T1-129 z dne 30. decembra 2021 o odobritvi opisa nadzora dejavnosti pravnih oseb, povezanih z uporabo narkotičnih drog, psihotropnih snovi iz Priloge I, II in/ali III za raziskave in eksperimentalni razvoj, ter opisa inšpekcijskih pregledov, ki jih je treba izvesti.

Nacionalna zakonodaja v Romuniji

• Zakon št. 143 z dne 26. julija 2000 o preprečevanju in boju proti nedovoljenemu prometu z drogami in njihovi uporabi;
• Zakon št. 339 z dne 5. decembra 2005 o pravnem režimu narkotičnih in psihotropnih rastlin, snovi in pripravkov;
• Zakon št. 381 z dne 28. septembra 2004 o nekaterih finančnih ukrepih na področju preprečevanja in boja proti nedovoljenemu prometu z drogami in zlorabi drog;
• Zakon št. 64/2005 o sodelovanju Romunije kot polnopravne članice v Skupini za sodelovanje v boju proti nedovoljeni uporabi drog in nezakoniti trgovini z njimi (Skupina Pompidou) Sveta Evrope;
• Zakon št. 194 z dne 7. novembra 2011, ponovno objavljen, o boju proti dejavnostim s proizvodi, ki imajo verjetno psihoaktivne učinke, razen tistih, ki jih določajo veljavni normativni akti;
• Vladni sklep št. 860 z dne 28. julija 2005 o odobritvi Uredbe za uporabo določb Zakona št. 143/2000 o boju proti nedovoljenemu prometu z drogami in njihovemu uživanju, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami;
• Vladni sklep št. 1915 z dne 22. decembra 2006 o odobritvi metodoloških norm za uporabo določb Zakona št. 339/2005 o pravnem režimu narkotičnih in psihotropnih rastlin, snovi in pripravkov, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami;
• Vladni sklep št. 461 z dne 11. 5. 2011 o organizaciji in delovanju Nacionalne agencije za boj proti drogam;
• Vladni sklep št. 784/09.10.2013 o odobritvi Nacionalne strategije za boj proti drogam 2013–2020 in Akcijskega načrta 2013–2016 za izvajanje Nacionalne strategije za boj proti drogam 2013–2020;
• Sklep vlade št. 853/31.10.2018 o spremembi in dopolnitvi Sklepa vlade št. 784/2013 o odobritvi Nacionalne strategije za boj proti drogam 2013–2020 in Akcijskega načrta 2013–2016 za izvajanje Nacionalne strategije za boj proti drogam 2013–2020;
• Vladni sklep št. 867/14.10.2015 o odobritvi nomenklature socialnih storitev ter okvirnih predpisov za organizacijo in delovanje socialnih storitev;
• Zakon št. 78/24.06.2014 o ureditvi prostovoljnih dejavnosti v Romuniji;
• Vladni sklep št. 684/19.08.2015 o odobritvi Nacionalnega programa za preprečevanje ter medicinsko, psihološko in socialno preprečevanje ter pomoč uporabnikom drog 2015–2018;
• Vladni sklep št. 659/19.08.2015 o odobritvi Nacionalnega programa v nacionalnem interesu za preprečevanje ter medicinsko, psihološko in socialno preprečevanje ter pomoč uporabnikom drog 2015–2018;
• Odredba št. 103 z dne 26. 4. 2012 o odobritvi postopka za odobritev dejavnosti s proizvodi, ki imajo verjetno psihoaktivne učinke, razen tistih, ki jih določajo veljavni normativni akti, in o višini pristojbin za odobritev in oceno;
• Vladni sklep št. 344 z dne 16. marca 2022 o odobritvi Nacionalne strategije za boj proti drogam 2022–2026 in Akcijskega načrta za izvajanje Nacionalne strategije za boj proti drogam 2022–2026;
• Vladni sklep št. 1.581 z dne 28. decembra 2022 o odobritvi Programa nacionalnega interesa za preprečevanje ter medicinsko, psihološko in socialno pomoč uporabnikom drog za obdobje 2023–2026;
• Vladni sklep št. 1.582 z dne 28. decembra 2022 o odobritvi Nacionalnega programa za preprečevanje ter medicinsko, psihološko in socialno preprečevanje ter pomoč uporabnikom drog za obdobje 2023–2026;
• Odredba št. 32 z dne 1. marca 2023 o določitvi metodologije za ocenjevanje, izbor in financiranje projektov v okviru Nacionalnega programa nacionalnega interesa za preprečevanje ter medicinsko, psihološko in socialno preprečevanje ter pomoč uporabnikom drog za obdobje 2023–2026;

Nacionalna zakonodaja v Sloveniji

Slovenija je vzpostavila celovit pravni okvir za obravnavo motenj uporabe substanc in urejanje dejavnosti, povezanih s prepovedanimi drogami. Ključna nacionalna zakonodaja vključuje:

• Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in obravnavi uporabnikov prepovedanih drog: Ta zakon opisuje ukrepe za preprečevanje uporabe drog, zagotavljanje zdravljenja in omogočanje socialne reintegracije uporabnikov drog. Določa tudi organizacijsko strukturo in mehanizme financiranja za te pobude.
• Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami: Ta zakonodaja ureja pogoje za proizvodnjo, distribucijo in posedovanje prepovedanih drog, vključno s sankcijami za kršitve.
• Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog: Ta uredba razvršča snovi kot prepovedane droge in se redno posodablja, da vključuje nove psihoaktivne snovi.
• Kazenski zakonik: Člena 186 in 187 Kazenskega zakonika opredeljujeta kazniva dejanja, povezana z izdelavo, prometom in omogočanjem uživanja prepovedanih drog, ter določata ustrezne kazni.
• Resolucija o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog 2023–2030: Ta strateški dokument opisuje celovit pristop Slovenije k zmanjševanju povpraševanja po drogah in njihove ponudbe, s poudarkom na preprečevanju, zdravljenju, zmanjševanju škode in socialni reintegraciji.
• Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminaliteta: Ta strategija vključuje cilje, povezane z zmanjševanjem kriminala, povezanega z drogami, in izvajanjem preventivnih ukrepov.
• Pravilnik o sestavi in načinu dela služb, ki usklajujejo delo centrov za preprečevanje in zdravljenje zasvojenosti od prepovedanih drog: Ta pravilnik določa organizacijo in delovanje služb za koordinacijo centrov za preprečevanje in zdravljenje zasvojenosti.
• Pravilnik o nadzoru nad delom centrov za preprečevanje in zdravljenje zasvojenosti od prepovedanih drog: Ta uredba določa protokole nadzora za centre za obravnavo zasvojenosti od prepovedanih drog.
• Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva 2022–2030: Ta resolucija vključuje določbe za programe socialne pomoči, namenjene posameznikom, ki jih prizadenejo motnje zaradi uporabe substanc. – Zakon o socialnem varstvu: Ta zakon zagotavlja pravno podlago za socialne storitve, vključno s tistimi, ki so povezane z zdravljenjem in podporo posameznikom z motnjami zaradi uporabe substanc.
• Zakon o socialno varstvenih prejemkih: Ta zakon opredeljuje pravice in določbe v zvezi s socialno pomočjo, ki se lahko uporabljajo za posameznike, ki se zdravijo zaradi motenj zaradi uživanja psihoaktivnih snovi.- Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev): Ta zakon ureja postopke za uveljavljanje javnih sredstev, vključno s podporo zdravstvenim in socialnim storitvam, povezanim z motnjami uporabe substanc.

Ti zakoni in predpisi skupaj tvorijo temelje pristopa Slovenije k obvladovanju in blaženju vpliva motenj uporabe substanc v državi.

Nacionalna zakonodaja na Portugalskem

Leta 2001 je Portugalska uvedla prelomno reformo z dekriminalizacijo osebne posesti vseh drog in preusmerila svoj pristop s kazenskega kaznovanja na model, osredotočen na zdravje. Namesto zapora in kazenske evidence so posamezniki, ki jih zalotijo z majhnimi količinami drog za osebno uporabo, podvrženi upravnim kaznim. Te kazni lahko vključujejo globe ali delo v korist skupnosti, čeprav se droge še vedno zasežejo.

Odločitve o tem, ali se naloži kazen, sprejemajo komisije za odvračanje od zasvojenosti od drog (CDT), ki delujejo na okrožni ravni. Vsaka komisija je sestavljena iz pravnih, zdravstvenih in socialnih delavcev. Ko je nekdo prvič napoten na komisijo, se njegov primer samodejno prekine, če se njegova uporaba drog oceni kot nizko tvegana, kar pomeni, da se ne sprejmejo nadaljnji ukrepi. V ponavljajočih se primerih se lahko izrečejo globe. Če se ugotovi zmerno tveganje, se priporočajo kratki posegi, kot je svetovanje, čeprav sodelovanje ostaja prostovoljno. V primerih z visokim tveganjem, kjer se pojavijo znaki zasvojenosti ali resne vedenjske težave, se lahko posamezniki napotijo na specializirane storitve zdravljenja, čeprav te napotitve niso obvezne.

V večini primerov se pri posameznikih, ki so bili napoteni na komisijo, ne ugotovi, da imajo problematično uporabo drog, njihovi primeri pa se zaključijo brez kazni. Mnogi ljudje, ki gredo skozi ta postopek, komisije vidijo kot podporno, izobraževalno intervencijo, katere cilj je ozaveščanje o tveganjih, povezanih z drogami, in ne kaznovanje uporabnikov. Sistem je namerno neobsojajoč, njegovo osrednje poslanstvo pa je varovanje javnega zdravja in blaginje posameznika.

Pomembno je vedeti, da je bila dekriminalizacija le en vidik širše reforme portugalske politike glede drog. Premik je vključeval tudi širitev pobud za zmanjševanje škode in izboljšanje dostopa do storitev zdravljenja. S priznavanjem, da je uporaba drog socialno in zdravstveno vprašanje in ne stvar kazenskega pregona, si portugalska politika prizadeva zmanjšati škodo in se ne zanašati na kaznovalne ukrepe.

1970s – Revolucija nageljnov in porast uporabe drog

Revolucija nageljnov leta 1974 je zaznamovala konec portugalske diktature in začetek prehoda v demokracijo. Ta politični premik je odprl meje države in njeno prebivalstvo izpostavil različnim globalnim vplivom, vključno s pritokom drog. Snovi, kot so heroin, kokain in konoplja, so postale bolj dostopne, kar je povzročilo strm porast uporabe drog, zlasti med mladimi in vojaki, ki so se vračali iz kolonialnih vojn. Do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je država soočala z naraščajočo epidemijo heroina, saj je v začetku osemdesetih let skoraj 1 % prebivalstva postalo odvisno. Vlada se je odzvala z uvedbo strožjih zakonov o prepovedi drog, s poudarkom na kaznovalnih ukrepih in ne na preprečevanju ali zdravljenju. V tem obdobju sta bila sprejeta dva ključna zakona:

• Zakonski odlok št. 420/70 (1970): Ta zakon je uvedel stroge kazni za posedovanje, preprodajo in uživanje prepovedanih drog, kar je bil eden prvih zakonodajnih prizadevanj za nadzor nad uporabo substanc na Portugalskem.
• Zakonski odlok št. 782/76 (1976): Kazenske sankcije je še bolj zaostril z uvrstitvijo posedovanja drog med kazniva dejanja, zaradi česar je bila za tiste, ki jih zalotijo z drogami, obvezna zaporna kazen.

Kljub tem zakonom se je stopnja zasvojenosti od drog še naprej povečevala, kar je v prihodnjih desetletjih postavilo temelje za krizo javnega zdravja.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je portugalska kriza zaradi drog poglobila, kar je povzročilo razširjeno kriminaliteto, povezano z drogami, porast okužb z virusom HIV in povečanje števila smrtnih žrtev zaradi prevelikega odmerka. Zaporni sistem v državi je postal prenatrpan z uporabniki drog, saj je pravni sistem uporabo drog obravnaval predvsem kot kaznivo dejanje in ne kot zdravstveni problem. Vlada je ostala zavezana kaznovalnim pristopom in uveljavljala še strožje pravne ukrepe. Ključni zakonodajni ukrepi so vključevali:

• Zakonski odlok št. 430/83 (1983): Ta zakon je znatno povišal kazni za posedovanje in preprodajo drog, kar je privedlo do daljših zapornih kazni za tiste, ki so vpleteni v kazniva dejanja, povezana z drogami.
• Zakonski odlok št. 15/93 (1993): Ta zakon je bil eden najvplivnejših zakonov pred dekriminalizacijo: Jasno je opredelil kazniva dejanja in kazni, povezana z drogami; Ohranil je kriminalizacijo posedovanja, ne glede na količino; Določil je obvezne minimalne kazni za preprodajo drog, zaradi česar se posamezniki težje izognejo zaporu.

V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je postalo jasno, da kriminalizacija sama po sebi ne zmanjšuje uporabe drog. Portugalska je zato leta 1993 uvedla prve programe za zmanjševanje škode, ki so vključevali programe zamenjave igel in metadonsko terapijo. To je pomenilo začetek počasnega premika k politikam, osredotočenim na javno zdravje, čeprav so droge še vedno ostale nezakonite.

Med letoma 1997 in 1999 je bila ustanovljena vladna komisija za raziskovanje alternativnih politik glede drog. Ugotovitve komisije so pokazale, da je kriminalizacija poslabšala javnozdravstvene rezultate, povečala širjenje virusa HIV/AIDS in ni zmanjšala uživanja drog. Na podlagi njihovih priporočil se je Portugalska lotila enega najpomembnejših premikov v politiki glede drog v sodobni zgodovini – dekriminalizacije posedovanja drog. Ta reforma je bila formalizirana z zakonom št. 30/2000, ki je bil sprejet leta 2000 in je začel veljati 1. julija 2001. Zakon je uvedel več ključnih sprememb:

• Dekriminalizacija osebne uporabe in posedovanja drog, če količina ni presegla 10-dnevne zaloge.
• Namesto kazenske ovadbe so bili posamezniki, ki so jih zalotili z drogami, napoteni na komisije za odvračanje od zasvojenosti od drog (CDT), ki so ocenile njihov položaj in določile ustrezen odziv.
• Trgovina z drogami in njihova proizvodnja sta ostali kaznivi dejanji, kar zagotavlja, da je zakon usmerjen proti velikim dobaviteljem drog in ne proti uporabnikom.
• Cilj reforme je bil obravnavati uporabo drog kot javnozdravstveni problem in ne kot kaznivo dejanje, zmanjšati stigmo in spodbujati rehabilitacijo namesto kaznovanja.

Ta prelomna politika je preusmerila pozornost s kaznovanja na zdravljenje in postavila temelje za portugalski pristop k uporabi drog, osredotočen na zdravje.

Po uspehu dekriminalizacije je portugalska vlada povečala naložbe v javnozdravstvene storitve in dodatno okrepila svoje programe za zmanjševanje škode. To je vključevalo širitev pobud v skupnosti, kot so:

• Nadzorovani centri za uživanje drog, ki uporabnikom zagotavljajo varno okolje za dostop do čistih zalog in zdravstvene podpore.
• Večji dostop do vzdrževalnega zdravljenja z metadonom, kar zmanjšuje zasvojenost od heroina in s tem povezana zdravstvena tveganja.
• Programi socialne reintegracije, ki pomagajo nekdanjim uporabnikom drog najti zaposlitev in nastanitev.

2011 – Mednarodno priznanje

Desetletje po dekriminalizaciji so bile portugalske reforme politike glede drog splošno priznane kot uspešne. Organizacije, kot sta Združeni narodi (ZN) in Evropska unija (EU), so pohvalile portugalski model in navedle znatne izboljšave v javnem zdravju. Študije so pokazale: okužbe z virusom HIV med uporabniki drog so se zmanjšale za več kot 80 %; smrtni primeri, povezani z drogami, so se močno zmanjšali, zaradi česar je stopnja umrljivosti zaradi prevelikega odmerka na Portugalskem ena najnižjih v Evropi; raven uporabe drog je ostala stabilna, kar je ovrglo pomisleke, da bi dekriminalizacija povzročila povečanje uživanja.

Portugalski pristop, ki temelji na dokazih, je navdihnil druge države, da so ponovno premislile o svojih politikah glede drog, s čimer je državo postavilo v vodilno vlogo na svetu pri reformi politike glede drog.

2018-2021 – Prilagoditve mejnih količin

Portugalska je z razvojem modela uvedla več pravnih prilagoditev, da bi zagotovila pravično in učinkovito uporabo zakonov o dekriminalizaciji, in sicer:

• Odlok z zakonsko močjo št. 54/2013: Ta zakonodaja je spremenila mejne količine, ki so določale, ali se primer obravnava kot upravni prekršek ali kaznivo dejanje. Prilagoditve so bile namenjene preprečevanju napačnih klasifikacij, ki bi lahko vodile do nepravične kazenske obravnave.
• 2021 – Sprememba zakonov o drogah: Nadaljnja pojasnitev omejitev posedovanja, zagotavljanje doslednega pravnega pristopa; Okrepljeni programi preprečevanja in reintegracije, krepitev mreže socialne podpore za posameznike, ki se spopadajo z zasvojenostjo.

S temi prilagoditvami je Portugalska še naprej izpopolnjevala svoj pristop k zmanjševanju škode, pri čemer je ohranila svojo zavezanost javnemu zdravju in politikam na področju drog, ki temeljijo na dokazih.

Nacionalna zakonodaja v Grčiji

Usklajevanje politik na področju drog v Grčiji

Usklajevanje politik na področju drog je določeno v Zakonu 4139/2013. Najvišji usklajevalni organ je Medresorski odbor za nacionalni akcijski načrt za droge, ki mu predseduje predsednik vlade. Nacionalni akcijski načrt za droge pripravi Nacionalni odbor za načrtovanje in usklajevanje politike drog (NCPCD) pod predsedstvom nacionalnega koordinatorja za droge. Nacionalni akcijski načrt odobri Medresorski odbor.

Poleg priprave nacionalnega akcijskega načrta je (NCPCD) odgovoren tudi za spodbujanje potrebnih ukrepov za njegovo izvajanje in spremljanje ter za razvoj mednarodnega sodelovanja. Na podlagi zgoraj navedenega sta bila Nacionalna strategija 2021–2026 in Nacionalni akcijski načrt 2021–2023 dokončana v začetku leta 2021. Ker je EESAN ta dva dokumenta predložil predsedniku vlade in čakata na odobritev, njuno sprejetje s strani države in začetek njunega izvajanja predstavljata pomembno vprašanje na področju zasvojenosti v Grčiji.

Pomemben razvoj dogodkov v letu 2021 je bila vzpostavitev pravnega okvira, prvič v Grčiji (ministrski sklep G.P.oik.78049, Vladni list 5969/B/17-12-2021) za dajanje naloksona v primerih akutne zastrupitve z opioidi s strani usposobljenih strokovnjakov (zdravnikov in medicinskih sester, osebja programov dela na terenu, delavcev v zavetiščih, osebja organizacij za zdravljenje zasvojenosti od drog, zaporniškega osebja itd.). Širitev uporabe naloksona je bila dolgoletna zahteva strokovnjakov na tem področju, saj je to snov, ki lahko odpravi učinke opioidov na telo in se uporablja v primerih prevelikega odmerjanja za preprečevanje smrti.

Poleg tega je bila pomembna objava ministrskega sklepa (D2a/oik.25602/2020, Vladni list 1607/B/27-4-2020), saj je opredelil pogoje za delovanje nadzorovanih ustanov za uživanje (SCF). V teh prostorih lahko posamezniki v nadzorovanem okolju s čistimi brizgami in opremo uporabljajo snovi (ki jih prinesejo sami), s čimer se zmanjšajo dodatna zdravstvena tveganja in prenos nalezljivih bolezni znotraj njihovih omrežij. Hkrati obstaja možnost zagotavljanja storitev za zdravstvene težave in napotitev k drugim službam in strukturam. Ta novi pravni okvir je omogočil izdajo licence leta 2022 in ponovno odprtje centra za nadzorovano uživanje drog v središču Aten s strani OKANA (Organizacija proti drogam) pod imenom “STEKI 46”.

Za poenostavitev postopka proizvodnje in izvoza medicinske konoplje je bil ustrezni pravni okvir dodatno obogaten z Zakonom 4801/2021, ki spreminja zakon iz leta 2014 (4523/2014) o izvozu izdelkov iz medicinske konoplje. Vključuje tudi Skupni ministrski sklep (Vladni list 1151/B/15-3-2022), ki na novo opredeljuje pogoje za gojenje in predelavo medicinske konoplje ter v celoti nadomešča prejšnji Skupni ministrski sklep iz leta 2018. Poleg tega je bil s členom 71 Zakona 4864/2021 prepovedan uvoz končnih izdelkov iz medicinske konoplje.

Ustanovitev specializiranih nastanitvenih objektov za brezdomne uporabnike psihoaktivnih snovi je bila institucionalizirana s Skupnim ministrskim sklepom (Vladni list 5252/11-10-2022), ki organizacijam za zdravljenje zasvojenosti od drog omogoča oddajo prošenj za nastanitev. Poleg tega člen 84 zakona 4985 določa, da imajo nezavarovani zaporniki s težavami z uporabo substanc pravico do brezplačne zdravstvene, farmacevtske in negovalne oskrbe, dokler so v pripornem centru.

Zakon 5129/2024 (zaključek psihiatrične reforme): gre za združitev treh glavnih nacionalnih organizacij za zdravljenje zasvojenosti:

• OKANA (Organizacija proti drogam)
• KETHEA (Terapevtski center za odvisne osebe)
• 18 ANO (Enota za zdravljenje zasvojenosti Psihiatrične bolnišnice Atika)

Te entitete se združujejo v enoten nacionalni organ z namenom:

• Izboljšati koordinacijo in upravljanje.
• Zagotoviti enotne standarde oskrbe in zdravljenja.
• Odpraviti podvajanje in razdrobljenost v sistemu podpore za zasvojenosti.
• Okrepiti storitve preprečevanja, zmanjševanja škode, zdravljenja in reintegracije.

Nacionalna zakonodaja na Danskem

Zdravljenje zasvojenosti od drog je za zasvojenca od drog brezplačno v skladu z Zakonom o socialnih storitvah in Zakonom o zdravstvu. Če je zasvojenec od drog napoten na zdravljenje v ustanovi v skladu z Zakonom o socialnih storitvah, plačilo posameznika krije le stroške, povezane z nastanitvijo.

Zakonodaja §

Zakon o socialnih storitvah, glej Prečiščeni zakon št. 798 z dne 7. avgusta 2019, člen 4(1) Zakona o socialnih storitvah. Občinski odbor mora zagotoviti, da so na voljo potrebne storitve v skladu s tem zakonom.

Danski zakon o zdravstvu, glej Prečiščeni zakon št. 903 z dne 26. avgusta 2019, člen 2(1)(1) Zakona o zdravstvu. Zakon določa zahteve za sistem zdravstvenega varstva, da se zagotovi spoštovanje posameznika, njegove integritete in samoodločbe ter da se izpolni potreba po 1) enostavnem in enakem dostopu do sistema zdravstvenega varstva.

Člen 2(1)(5) danskega zakona o zdravstvu. Zakon določa zahteve za sistem zdravstvenega varstva, da se zagotovi spoštovanje posameznika, njegove integritete in samoodločbe ter izpolni potreba po 5) enostavnem dostopu do informacij.

Člen 6(2) Zakona o socialnem nadzoru, glej Prečiščeni zakon št. 846 z dne 21. avgusta 2019, Izvršni odlok št. 536 z dne 2. maja 2019 o socialnem nadzoru, glej Dodatek 1, merilo modela kakovosti 14. Fizično okolje ponudbe podpira razvoj in dobro počutje državljanov. Kazalnik 14.a: Državljani uspevajo v fizičnem okolju. Kazalnik 14.b: Fizično okolje in objekti izpolnjujejo posebne potrebe državljanov.

Člen 139 danskega zakona o socialnih storitvah, glej Prečiščeni zakon št. 846 z dne 21. avgusta 2019, Izvršni odlok št. 1477 z dne 17. decembra 2019 o kritju, bonih in standardu kakovosti za socialno obravnavo zlorabe substanc v skladu z oddelkom 101 danskega zakona o socialnih storitvah, oddelkom 3(1). Občinski svet določi standard kakovosti za ponudbo socialne obravnave zlorabe substanc v občini v skladu z oddelkom 101 zakona o socialnih storitvah. Oddelek 2. Standard kakovosti mora vsebovati celovite informacije o programih in storitvah, ki jih lokalni svet ponuja osebam, ki iščejo socialno obravnavo zlorabe drog. Standard kakovosti mora opisovati raven storitev na področju zdravljenja zlorabe substanc, ki jo določi občinski svet, vključno s političnimi cilji in prednostnimi nalogami, na katerih temelji odločitev.

Občinski organ mora v skladu s 141. členom danskega zakona o socialnih storitvah obvezno ponuditi pripravo akcijskega načrta, kadar se pomoč nudi državljanom z znatno zmanjšano telesno ali duševno funkcionalno sposobnostjo ali državljanom z resnimi socialnimi težavami, ki ne morejo ali lahko ostanejo v svojem domu le z znatno podporo, ali ki sicer potrebujejo znatno podporo za izboljšanje svojih osebnih razvojnih možnosti (141. člen(2) danskega zakona o socialnih storitvah). Namen akcijskega načrta iz člena 141 je razjasniti cilj prizadevanj, zagotoviti skladno in celostno prizadevanje ter razjasniti obveznosti vseh oseb, agencij in upravnih vej, ki sodelujejo pri prizadevanju. Na področju zlorabe substanc bi bilo iz več razlogov primerno ponuditi državljanom možnost priprave akcijskih načrtov iz člena 141. Za tiste državljane, ki zlorabljajo substance in za katere morda ne velja zahteva po akcijskem načrtu, je lahko priprava akcijskih načrtov primerna za zagotovitev njihove udeležbe in motivacije ter za čim zgodnejšo vključitev ustreznih strani v proces. [68] Pomembno je, da program zdravljenja pojasni, ali ima državljan akcijski načrt iz člena 141, in če ga ima, da se z njim uskladi socialno zdravljenje zlorabe substanc, da se zagotovi usklajenost med vsemi ponudbami in storitvami. Kot del celotnega akcijskega načrta je treba vključiti opis zdravljenja zlorabe substanc. Če se državljan zdravi zaradi medicinske zlorabe substanc, mora biti načrt zdravljenja za to zdravljenje vključen kot del celotnega akcijskega načrta in z njim usklajen. Akcijski načrt, glej odstavka 1 in 2, se lahko nadomesti s celostnim načrtom, glej člen 141(7), v primeru državljanov s kompleksnimi in večplastnimi težavami ter kadar je potrebno usklajevanje. Državljan mora soglašati z nadomestitvijo akcijskega načrta s celostnim načrtom.

Pregled:

1. Občina je dolžna ponuditi zdravljenje osebam, ki so zasvojeni z drogami. Socialno zdravljenje zasvojenosti od drog urejajo občine v skladu s 101. in 101. a členoma Zakona o socialnih storitvah.
2. Ponudba zdravljenja zasvojenosti od drog se mora začeti v 14 dneh od dneva, ko oseba z zasvojenostjo od drog stopi v stik z občino z zahtevo za zdravljenje.
3. Zdravljenje je dovoljeno v skladu s 142. členom Zakona o zdravstvu, za zdravljenje pa velja tudi jamstvo, da se mora ponudba začeti najkasneje v 14 dneh po tem, ko nas je državljan kontaktiral.
4. V skladu s 142. členom Zakona o zdravstvu mora občina osebam, ki želijo prejeti zdravljenje zasvojenosti od drog, ponuditi tudi brezplačen zdravniški posvet. Za osebe, ki potrebujejo zdravniško zdravljenje, je posvet obvezen.