Vrednotenje zasvojenosti
Opis
Enota 1 uvaja proces vrednotenja zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi.
Udeleženci bodo razumeli pomen vrednotenja pri zdravljenju motenj zaradi uporabe psihoaktivnih snovi, spoznali različne metode in orodja, ki se uporabljajo pri vrednotenju, ter katere dejavnike je treba v tem procesu upoštevati.
Učni izidi
Ob koncu Enote 1 bodo udeleženci sposobni:
- Prepoznati pomen vrednotenja pri prepoznavanju in zdravljenju motenj zaradi uporabe psihoaktivnih snovi.
- Opisati proces vrednotenja in njegove cilje v kontekstu zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi.
- Razumeti vlogo vrednotenja pri načrtovanju zdravljenja in spremljanju napredka.
- Prepoznati različne metode in orodja za vrednotenje.
- Pojasniti prednosti in omejitve različnih pristopov k vrednotenju.
- Prepoznati biološke, psihološke in socialne dejavnike, ki vplivajo na zasvojenost.
- Razumeti vpliv sočasnih nepsihiatričnih motenj ali dvojne diagnoze na vrednotenje in zdravljenje.
- Prilagoditi vrednotenje značilnostim ranljivih skupin, kot so mladostniki, nosečnice in LGBTIQ+ osebe.
- Izkazati kulturno občutljivost in kompetentnost pri vrednotenju.
Znanje
- Razumeti pomen vrednotenja pri zdravljenju motenj zaradi uporabe psihoaktivnih snovi.
- Poznavati proces vrednotenja in njegove cilje v kontekstu zasvojenosti.
- Biti seznanjen z različnimi metodami in orodji za vrednotenje, vključno s standardiziranimi vrednotenji.
- Poznavati biološke, psihološke in socialne dejavnike, ki vplivajo na zasvojenost.
- Zavedanje vpliva pridruženih motenj in dvojne diagnoze na vrednotenje in zdravljenje.
- Razumevanje posebnosti vrednotenja pri različnih populacijah.
- Poznavanje strategij za zmanjšanje stigme in diskriminacije v procesu vrednotenja.
- Zavedanje kulturnih norm, vrednot in prepričanj, povezanih z uporabo psihoaktivnih snovi.
Veščine
- Prepoznati metode in orodja za vrednotenje zasvojenosti z nedovoljenimi drogami.
- Interpretirati rezultate vrednotenja.
- Prepoznati vzorce uporabe drog in zasvojenosti.
- Uporabiti strategije za spoprijemanje s stigmo in diskriminacijo.
- Zavedanje etičnih in kulturnih dejavnikov pri vrednotenju.
- Kulturna kompetentnost za odzivanje na raznolike potrebe ljudi iz različnih okolij.
- Sposobnost kritičnega mišljenja za vrednotenje prednosti in omejitev različnih pristopov k vrednotenju.
Dinamizacija in vrednotenje
Enota bo razvijana skozi:
- Teoretično raziskovanje
- Sodelovanje v skupinskih razpravah ali dejavnostih za raziskovanje dejavnikov, ki vplivajo na vrednotenje zasvojenosti
- Videoposnetke
Enota bo vrednotena skozi:
- Kvize ali teste med potekom enote za preverjanje razumevanja ključnih pojmov
- Pisne naloge ob koncu enote o vlogi vrednotenja pri načrtovanju zdravljenja in spremljanju napredka
1.1 Uvod v vrednotenje zasvojenosti z nedovoljenimi psihoaktivnimi snovmi
1. Pomen vrednotenja pri obravnavi motenj zaradi uporabe psihoaktivnih snovi
Vrednotenje je ključni postopek v intervenciji motenj zaradi uporabe psihoaktivnih snovi. Po eni strani je preko vrednotenja mogoče prepoznati in razumeti obseg problema ter na podlagi tega razviti ustrezen načrt intervencije. Po drugi strani pa se prav v trenutku vrednotenja običajno vzpostavi prvi stik med osebo in zdravstvenim delavcem, zato je potrebno že od začetka vlagati v terapevtski odnos ter ohranjati empatičen, neobsojajoč pristop. Za ta namen je nujno razumeti, kako oseba dojema in interpretira problem, razumeti vlogo snovi v njenem delovanju ter pričakovanja glede spremembe, ki odločajo o nameri prenehanja uporabe (Cordeiro, 2017).
V tej fazi je prav tako pomembno oceniti obseg vpliva uporabe na različna področja življenja osebe.
Relativno pogosto je, da je prvotna zahteva na prvih posvetih pomoč pri nadzoru uporabe, ne glede na to, ali je odločitev za prenehanje že oblikovana ali ne. Brez natančnega vrednotenja bo težko razviti učinkovit načrt zdravljenja, ki ustreza ciljem osebe, prav tako pa spremljati napredek skozi celoten proces okrevanja.
2. Pregled procesa vrednotenja in cilji
Vrednotenje poteka v različnih fazah in lahko vključuje presejalno testiranje, klinično in diagnostično vrednotenje.
V presejalni fazi je glavni cilj prepoznati osebe, ki bi lahko imele motnjo zaradi uporabe psihoaktivnih snovi in potrebujejo podrobnejše vrednotenje.
V fazi kliničnega in diagnostičnega vrednotenja je namen zbrati podrobne informacije o osebnosti in bioloških značilnostih posameznika (ki lahko določajo stopnjo ranljivosti za določeno zasvojenost), zgodovino uporabe snovi, značilnosti zasvojenosti, intenzivnost užitka, ki ga nudi, hitrost nastopa učinka, nelagodje, ki ga sproži odtegnitev, sociokulturni kontekst, telesno in duševno zdravje ter potrebe po zdravljenju.
Prav tako je v klinični fazi pomembno razumeti, v kateri fazi motivacije za spremembo se oseba nahaja: (1) predpremislek: ni volje do spremembe vedenja, odsotnost zavedanja ali zanikanje problema; (2) premišljevanje: oseba prepozna obstoj problema v povezavi z uporabo snovi, vendar zaenkrat še ne spremeni vedenja; (3) odločitev: obstaja zaveza in odločitev za začetek spremembe vedenja; (4) prehod v akcijo: pride do spremembe vedenja z večjim vložkom časa in energije v iskanje strokovne pomoči; (5) vzdrževanje/relaps: ko je dosežena abstinenca, se oseba osredotoči na utrjevanje in vzdrževanje spremembe, hkrati pa se sooča z možnostjo ponovitve težave (Gómez & Miranda, 2018).
Pomembno je raziskati tudi zavedanje o uporabi kot bolezni ali problemu, prejšnje poskuse zdravljenja ter rezultate v dneh abstinence, terapevtske cilje, pričakovanja in preference glede prihodnjega zdravljenja.
3. Vloga vrednotenja pri načrtovanju zdravljenja in spremljanju napredka
Vrednotenje je bistven korak pri opredelitvi terapevtskega načrta. Prav v tej fazi ima oseba, ki uporablja snovi, dostop do informacij o različnih oblikah intervencij, ravni oskrbe in postavitvi realnih ciljev okrevanja.
Vrednotenje omogoča prilagoditev zdravljenja specifičnim potrebam, željam in pripravljenosti posameznika na spremembo.
Vrednotenje terapevtskih ciljev je temeljna faza za zagotovitev ustreznosti terapevtskega načrta. Sprva je lahko potrebno izbrati strategijo zmanjševanja tveganj, motivacija za abstinenco pa se lahko gradi s postopnim vzpostavljanjem terapevtskega odnosa. Med napredovanjem zdravljenja je potrebno krepiti napredek in povečati zavezanost zastavljenim ciljem (in/ali dogovoriti nove) s pomočjo vrednotenja za spremljanje in oceno rezultatov.
Vrednotenje terapevtskih ciljev je temeljna faza za zagotovitev ustreznosti terapevtskega načrta. Sprva je lahko potrebno izbrati strategijo zmanjševanja tveganj, motivacija za abstinenco pa se lahko gradi s postopnim vzpostavljanjem terapevtskega odnosa. Med napredovanjem zdravljenja je potrebno krepiti napredek in povečati zavezanost zastavljenim ciljem (in/ali dogovoriti nove) s pomočjo vrednotenja za spremljanje in oceno rezultatov.
1.2 Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri vrednotenju zasvojenosti z nedovoljenimi snovmi
Vrednotenje se mora začeti s klinično anamnezo in zgodovino zasvojenosti.
Poleg raziskovanja zavedanja o uporabi, kot je bilo omenjeno na začetku modula, je potrebno razumeti tudi toksikološko zgodovino in razvoj uporabe (npr. starost začetka, kronološki potek, motivacije za uporabo, kontekst, v katerem do uporabe pride, obdobja in doze največje ali najmanjše uporabe, razlog za menjavo snovi in drugo) (Dirks, Scherbaum, Kis & Mette, 2017).
Po tej analizi je treba vprašati, katera je glavna psihoaktivna snov („izbrana droga“), ki je povzročila iskanje zdravljenja, in oceniti vzorec uporabe v zadnjem mesecu. Pri tej oceni je potrebno upoštevati tudi uporabo zasvojljivih psihoaktivnih snovi, pridobljenih na recept (npr. benzodiazepini, opioidi). Za ugotavljanje resnosti zasvojenosti in s tem za izvedbo terapevtskega načrta je potrebno razumeti vzorec uporabe – pogostost, odmerek in čas uporabe v dnevu. Zaradi pomanjkanja kritičnosti in/ali prepoznavanja potrebe po zdravljenju je lahko prijavljena količina manjša od dejanske. Pogosto je težko kvantificirati dejansko uporabo, zato je smiselno vprašati tudi o količini denarja, porabljenega za uporabo, in načinu pridobivanja snovi (Gonçalves, Romão in Ismail, 2022).
Pomembno je tudi upoštevati prisotnost sprožilnih dejavnikov, oceniti okoliščine, v katerih do uporabe pride (npr. sam ali v skupini; v zasebnem okolju ali na javnih mestih) in ali gre za običajno vedenje ali omejeno na določene aktivnosti oziroma trenutke.
Glede na splošno funkcioniranje osebe je pomembno oceniti vpliv uporabe na različne življenjske dimenzije in dnevne dejavnosti, na ekonomsko in poklicno situacijo ter obstoj pravnih težav (Gonçalves, Romão in Ismail, 2022).
Vrednotenje družinske anamneze lahko da pomembne informacije o značilnostih medosebnih odnosov z različnimi družinskimi člani ter pomaga prepoznati elemente, ki bi lahko sodelovali v terapevtskem procesu.
Spodaj so navedeni nekateri biološki, psihološki in socialni dejavniki, ki vplivajo na zasvojenost.
Biološki dejavniki:
Genetska predispozicija: Genetski dejavniki imajo pomembno vlogo pri dovzetnosti za zasvojenost. Osebe z družinsko anamnezo motenj zaradi uporabe snovi imajo lahko večje tveganje.
Psihološki dejavniki:
Duševne težave: Sočasne duševne motnje, kot so depresija, anksioznost ali motnje po travmi, pogosto sobivajo z motnjami zaradi uporabe snovi.
Psihološka ranljivost: Dejavniki, kot so stres, travma, nizka samopodoba in neustrezni mehanizmi spoprijemanja, lahko prispevajo k nastanku in vzdrževanju zasvojenosti.
Socialni dejavniki:
Vpliv vrstnikov: Socialna omrežja in odnosi z vrstniki močno vplivajo na vedenje uporabe drog. Pritisk vrstnikov, družbeni normativi in socialna podpora lahko vplivajo na začetek in vzdrževanje uporabe snovi.
Socio-ekonomski status: Socio-ekonomski dejavniki, kot so revščina, brezposelnost in pomanjkanje dostopa do virov, lahko prispevajo k uporabi snovi in zasvojenosti.
2. Vpliv sočasnih motenj in dvojne diagnoze
Pojav komorbidnosti je zelo pogost pri osebah, ki uporabljajo droge.
Zato je med procesom vrednotenja potrebno ugotoviti njihovo prisotnost, ki je lahko dveh vrst:
- ne-psihiatrične medicinske komorbidnosti: te so zelo pogoste in jih je treba oceniti med intervjujem ter dopolniti s popolnim fizičnim pregledom in/ali dopolnilnimi diagnostičnimi testi. Treba je upoštevati najpogostejše nalezljive bolezni v tej populaciji, kot so virusi hepatitisa B in C, virus pridobljene imunske pomanjkljivosti (HIV), druge spolno prenosljive bolezni in tuberkuloza (Gonçalves, Romão & Ismail, 2023).
- psihiatrične medicinske komorbidnosti (dvojne diagnoze): sočasna prisotnost motnje zaradi uporabe substanc in druge duševne bolezni. Več epidemioloških študij kaže na visoko prevalenco teh komorbidnosti, pri čemer prevladujejo osebnostne motnje, motnje razpoloženja (npr. velika depresija, bipolarna motnja) in psihotične motnje. Uporaba substanc lahko povzroči pojav psihiatričnih simptomov, prav tako pa se lahko snovi uporabljajo za lajšanje psihiatričnih simptomov.
3. Premisleki pri vrednotenju ranljivih skupin
Mladi – Najstniki
Najstništvo je obdobje učenja in sprememb, tako fizičnih kot psiholoških. Lahko je faza ranljivosti in nagnjenosti k tveganim vedenjem, ki včasih predstavljajo obliko izražanja stiske. Po drugi strani pa je to življenjsko obdobje, v katerem obstaja veliko drugih dejavnikov tveganja, kot sta pritisk vrstnikov in impulzivnost.
Pri vrednotenju te skupine je treba upoštevati stopnjo razvoja osebe, zlasti njen fizični razvoj:
- kognitivni razvoj: sposobnost analizirati situacije, uporabljati simbole, metafore ali podobe, predstavljati prihodnost, opredeljevati osebne cilje in ocenjevati različne alternative. Po drugi strani pa se lahko v tej fazi, ko mladostniki iščejo večjo avtonomijo, pojavi večja potreba po prepiranju zaradi prepiranja, hitrih zaključkih in egocentričnem stališču. Mladostniki potrebujejo, da strokovnjaki predstavljajo pomoč, ne pa grožnjo njihovi neodvisnosti.
- čustveni razvoj: pridobivanje lastne identitete in odnosov z drugimi; obvladovanje stresa in čustev. Pogosto obstaja povezava med zasvojenostjo in regulacijo čustev v tej starostni skupini. Snovi pogosto zakrivajo probleme, ki so pogosto boleči in jih je težko obravnavati v kliničnem kontekstu (Reynaud, 2008).
Pomembno je tudi oceniti družinsko dinamiko ter odnose, ki jih mladostniki vzpostavljajo z vrstniki in odraslimi.
Nosečnice
Uporaba substanc v nosečnosti lahko povzroči več škodljivih posledic za mater in otroka. Vrsta substanc, stopnja uporabe in raven izpostavljenosti vplivajo na učinke uporabe substanc v nosečnosti. Poleg neposrednih učinkov izpostavljenosti substanc v maternici obstaja več drugih spremenljivk, povezanih z negativnimi posledicami za mater in otroka, vključno s psihiatričnimi komorbidnostmi, sočasno uporabo več substanc, omejenim predporodnim nadzorom in prekinjeno starševsko oskrbo. Skupaj ti dejavniki lahko negativno vplivajo na nosečnost in otroka ter jih je treba upoštevati pri izvajanju vrednotenja. Veliko zdravstvenih težav, povezanih z uporabo substanc v nosečnosti, bi lahko preprečili z učinkovito in pravočasno medicinsko oskrbo ali intervencijami (Forray, 2016).
Zaskrbljenost glede vpliva substanc na razvijajoči se plod lahko pri nekaterih ženskah spodbuja zmanjšanje uporabe drog, vključno z alkoholom med nosečnostjo.
Pri vrednotenju je treba upoštevati presejanje glede uporabljenih substanc, predporodni nadzor in napotitev v specializiran program zdravljenja.
Osebe LGBTIQ+
LGBTIQ+ osebe se soočajo s posebnimi izzivi, povezanimi z zasmehovanjem in diskriminacijo, ki lahko sami prispevajo k uporabi substanc kot mehanizmu spoprijemanja.
Vrednotenje mora potekati na kulturno kompetenten in občutljiv način. Strokovnjaki nikoli ne smejo predpostavljati spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete osebe, ki jo vrednotijo, saj lahko to povzroči, da se oseba počuti nerazumljeno in/ali negotovo, kar lahko poslabša težave z zasvojenostjo. Uporabljati je treba vključujoč jezik, nasloviti vprašanja o spolni usmerjenosti, spolni identiteti in podpornih omrežjih. Prav tako je pomembno, da strokovnjak ne predpostavlja in/ali ne komentira spolnih izkušenj in/ali spolne izražanja LGBTIQ+ oseb (Godwin, 2022).
1.3 Kulturni in etični vidiki
Postopek vrednotenja je občutljiv trenutek v procesu okrevanja osebe, ki uporablja substance. Pogosto gre za prvi stik osebe s specializiranimi storitvami in, kot je omenjeno zgoraj, je lahko oseba še v predpremiselnem (»pre-contemplative«) obdobju, ko ni zmožna prepoznati problema in njegovega obsega.
Strokovnjaki morajo sprejeti odgovornost, da zagotovijo varnost in dobrobit osebe ter delovati v njenem najboljšem interesu, z spoštovanjem, občutljivostjo in sočutjem. Vsako osebo je treba obravnavati z dostojanstvom, častjo in spoštovanjem ter zagotoviti njen najvišji interes. V ta namen je pomembno upoštevati nekaj osnovnih etičnih načel, navedenih spodaj.
1. Etična načela pri ocenjevanju in zdravljenju motenj zaradi uporabe substanc
Spoštovanje avtonomije
Temelji na predpostavki, da je uporabnik substanc sposoben razumeti proces vrednotenja in sprejemati informirane odločitve v partnerstvu s strokovnjakom, ki izvaja vrednotenje. Strokovnjak mora spoštovati odločitve osebe in jo od začetka vključevati v postopek.
Zaupnost
Že na začetku postopka ocenjevanja mora strokovnjak pojasniti naravo svojega odnosa do vsake stranke in meje zaupnosti.
Pomembno je zagotoviti, da je oseba popolnoma seznanjena s postopkom vrednotenja in ji v jasnem in razumljivem jeziku posredovati vse informacije o namenih, tveganjih, omejitvah in stroških vrednotenja.
Zaupnost in anonimnost sta temeljna za dobro vrednotenje, zaščita identitete in zasebnosti vsake osebe pa je temeljna dolžnost strokovnjaka.
Dobrobit in neškodovanje
Strokovnjaki morajo spodbujati dobrobit ljudi (dobrobit) in se hkrati izogibati škodi (neškodovanje).
Možnosti vrednotenja morajo biti podprte z dokazi, učinkovite in prilagojene potrebam osebe, ob skrbnem premisleku o morebitnih tveganjih in koristih.
Pravičnost
Pravičen in enakopraven dostop do zdravljenja in virov je bistven za obravnavo motenj zaradi uporabe substanc.
Strokovnjaki si morajo prizadevati za zmanjšanje razlik v dostopu do oskrbe ter zagovarjati politike, ki spodbujajo socialno pravičnost in enakost.
2. Kulturna kompetentnost in občutljivost pri ocenjevalnih praksah
V multikulturnem svetu je nujno prilagajati ocene in intervencijske strategije posamezniku, njegovemu dojemanju sebe in sveta.
Multikulturne kompetence poudarjajo pomen ozaveščanja negativnih čustvenih reakcij, ki jih lahko občutimo do skupin, ki so drugačne od naše. Ključno je, da poslušamo in sprejmemo pogled osebe, ki uporablja substance, namesto da ji vsiljujemo strokovni pogled. Raznolikost pomeni tudi to, da je vsaka oseba edinstvena (Ivey & Ivey, 2007).
Kulturna ozaveščenost
- Kulturna kompetentnost vključuje prepoznavanje in spoštovanje kulturnih prepričanj, vrednot in praks ljudi.
- Zdravstveni strokovnjaki naj si prizadevajo razumeti kulturni kontekst, v katerem se pojavlja uporaba substanc, ter prilagoditi ocenjevalne prakse glede na to.
Jezik in komunikacija
- Učinkovita komunikacija je ključna v procesu ocenjevanja in zdravljenja, še posebej pri delu z osebami iz različnih kulturnih okolij.
- Strokovnjaki naj uporabljajo preprost jezik, se izogibajo žargonu ter po potrebi vključijo tolmače ali jezikovne storitve za zagotavljanje jasne in natančne komunikacije.
Kulturna odprtost
- Kulturna odprtost pomeni prepoznavanje lastnih kulturnih predsodkov in omejitev ter zavezanost k nenehnemu učenju in samorefleksiji.
- Strokovnjaki naj se vsakemu posamezniku približajo z nizko ego držo, odprtostjo in pripravljenostjo učiti se iz njegovih izkušenj in pogledov.
3. Naslavljanje stigme in diskriminacije v ocenjevalnem procesu
Izraz “stigma” označuje stališča, prepričanja, vedenja in strukture, ki se prepletajo na različnih ravneh družbe (posamezniki, skupine, organizacije, sistemi) in se kažejo v predsodkih in diskriminatornih praksah do ljudi z zasvojenostjo s substancami. Čeprav so zasvojenosti s substancami kronična in obvladljiva zdravstvena stanja, raziskave kažejo, da ljudje z zasvojenostjo še vedno doživljajo diskriminacijo in stigmo, kar vpliva na njihovo zdravje, počutje in pripravljenost poiskati pomoč. Strokovnjaki morajo biti aktivno vključeni v prepoznavanje in zmanjševanje stigme, tako v neposrednem delu z ljudmi, kot tudi na ravni sistema. Pomembno je ustvarjati varno, podporno in spoštljivo okolje, ki omogoča odprto izražanje težav, brez strahu pred sodbo.
Zmanjševanje stigme
- Pojmi, ki se pogosto uporabljajo za ljudi z zasvojenostjo, pogosto odražajo napačno prepričanje, da je uporaba drog in povezano vedenje izbira in ne prisila, ter da so sami krivi za svoje zdravstveno stanje. Raziskave kažejo, da izrazi, kot sta “narkoman” in “odvisnik”, spodbujajo negativne predsodke in dehumanizirajo ljudi, kar vpliva tudi na stališča strokovnjakov. Pomemben korak k odpravi stigme je zamenjava stigmatizirajočega jezika z ustreznim in opolnomočujočim jezikom, ki ljudi ne enači z njihovo boleznijo in nima negativnih konotacij.
- Strokovnjaki bi si morali prizadevati za zmanjševanje stigme tako, da izzivajo stereotipe, spodbujajo empatijo in razumevanje ter se zavzemajo za politike, ki zmanjšujejo diskriminacijo ljudi z motnjami zaradi uporabe substanc.
- Ljudje z motnjami zaradi uporabe substanc se lahko soočajo s slabim ravnanjem, stereotipi in negativnimi predsodki družbe, tudi v zdravstvenih ustanovah. Ti izzivi jih lahko odvrnejo od iskanja pomoči. Po drugi strani pa lahko že sami občutijo krivdo in prevzemajo odgovornost za svojo bolezen – samostigmo, s tem da sprejemajo negativna stališča do sebe in svoje zasvojenosti. Sram in izolacija lahko celo dodatno okrepita uporabo ali zlorabo substanc.
Osredotočena skrb, informirana o travmi
- Veliko ljudi z motnjami zaradi uporabe psihoaktivnih snovi je doživelo travmo, kar lahko še dodatno poslabša stigmo in diskriminacijo.
- Ocenjevalne prakse, informirane o travmi, vključujejo prepoznavanje vpliva travme na življenja ljudi, zagotavljanje varnega in podpornega okolja ter po potrebi ponujanje intervencij, usmerjenih v obravnavo travme.